Čeprav se na prvi pogled nagrajevanje otrok zdi manj škodljivo kot kaznovanje, pa tudi ta pristop k postavljanju mej v sebi skriva pasti. Namreč, če otrokom obljubljamo različne dobrine (npr. dve risanki namesto ene ali novo igračo) za to, da naredijo, kar želimo, oz. kar je dobro za njih, jih na ta način odvračamo od grajenja notranje motivacije. Otrok se ne nauči pospraviti igrač zato, ker je dober občutek živeti v pospravljenih prostorih ali ker je to pomembno nam, ampak zato, da bo po tem dobil neko nagrado.

Kako pa lahko v različnih situacijah postavimo meje, brez da bi se zatekli h kaznovanju ali nagrajevanju? Vedno je pomembno, da razumemo zakaj se otrok v določeni situaciji obnaša na določen način. Tako lahko postavimo mejo in naslovimo tudi razlog, ki se skriva za otrokovim neprimernim vedenjem – brez da bi grozili s kaznijo ali obljubljali nagrado.

Kateri so pogosti vzroki za otrokovo moteče vedenje in kako lahko postavimo mejo brez kaznovanja in nagrajevanja?

Ker se otroci rodijo v ta svet brez znanja in izkušenj, kako stvari delujejo, včasih od nas potrebujejo zgolj informacije glede (ne)ustreznosti ali (ne)varnosti nekega vedenja. Če hodimo z 2-letnim otrokom po pločniku in začne skakati, največkrat od nas potrebuje zgolj informacijo, da je skakanje nevarno in da zato želimo, da na pločniku ne skače.

Otroci pridejo na ta svet tudi brez različnih veščin, ki bi jim pomagale, da v odnosih z drugimi uspešno razrešujejo konflikte, konstruktivno izražajo svoja močna čustva itd. Zato bo 3-letni otrok, ko mu bo drug otrok iz rok vzel igračo, tega otroka zelo verjetno udaril, nanj začel kričati in podobno. V takšni situaciji otrok od nas potrebuje mejo (»Luka, stoj.«), potem pa naše »inštrukcije«, kako lahko drugače izrazi svojo jezo in postavi svojo mejo.

Pogosto se v ozadju otrokovega motečega vedenja nahajajo nezadostno zadovoljene čustvene potrebe. Če je otrok izgubil občutek dobrega stika z nami, bo svojo stisko zelo verjetno izrazil na edini način, ki ga pozna – skozi moteče vedenje. Podobno otroci reagirajo z motečim vedenjem, če se v nekem trenutku v odnosu z nami ne počutijo spoštovane, če čutijo, da jih preveč kontroliramo, če nimajo dovolj zadovoljene potrebe po raziskovanju itd. V takšnih situacijah je seveda pomembno, da ustavimo otrokovo vedenje (»Ne dovolim, da trgaš tole revijo.«), vendar potem poskušamo zadovoljiti tudi otrokovo potrebo (»Vzemi te liste. Te lahko trgaš.«).

Pogost vzrok za otrokovo nemirno, izzivalno vedenje so tudi nakopičena napetost in težka čustva. Če otroci nimajo dovolj priložnosti, da izrazijo težka čustva, ki jih doživijo v stresnih situacijah, jih (tako kot mi, odrasli) kopičijo v sebi. Posledica tega je otrokov nemir in nezaželeno vedenje. Tudi v teh situacijah ustavimo otrokovo vedenje, potem pa otroku omogočimo, da se znebi nabrane napetosti (majhni otroci napetost najpogosteje odložijo skozi jok ali izbruhe jeze).

Otrokom pa koristijo tudi izkušnje, ko narava s svojimi zakonitostmi sama poskrbi za učenje. Če neko vedenje otroka resno ne ogroža, lahko pustimo, da se otrok iz te situacije nečesa nauči brez našega »vmešavanja« – skozi t. i. naravno posledico. Če otrok svojo priljubljeno igračo pušča na različnih mestih po stanovanju, lahko prepustimo, da se sam nauči, da če igrače ne pospravi na določeno mesto, je verjetno takrat, ko jo bo potreboval, ne bo našel.

Ko postavljamo meje otrokovemu vedenju, smo pogosto najbolj osredotočeni na to, kar želimo, da otrok ne počne. Pozabimo pa ga usmeriti k vedenju, ki je (za nas) sprejemljivo. Namesto da malčku rečemo samo: »Ne riši po mizi,« je dobro, da mu ponudimo tudi boljšo alternativo: »Vzameš lahko tiste liste in rišeš po njih.«

Ko čutimo, da se med nami in otrokom razvija bitka za premoč (čigava beseda bo obveljala), lahko situacijo razelektrimo tako, da vanjo vnesemo igrivost in smeh. Če si otrok noče umiti zob, lahko – namesto da nanj pritiskamo, mu ukazujemo ali zagrozimo z »danes ne bo pravljice« – začnemo govoriti s popačenim glasom, da smo miška zobozdravnica, ki danes pregleduje, kako beli so zobje itd. Če se bo otroku naše početje zdelo smešno, ne bo imel več občutka, da mu hočemo ukazovati … in zelo verjetno bo začel sodelovati. Ob igrivosti pa se bomo umirili tudi sami.

Ko postavljamo meje, pa je dobro, da poskušamo razmišljati tudi malo vnaprej. Če želimo, da otrok ob pol osmih zaključi z igro, ga lahko 10 minut pred tem na to opozorimo. Verjetno mu tudi zgodnji opomnik ne bo všeč – še posebej, če se pri igri nadvse zabava. Takrat ga lahko povabimo, da teh preostalih 10 minut za igro maksimalno izkoristi in pogleda, kaj želi, da se v igri še zgodi.  

 Tina Jereb

Želite prejeti brezplačno e-knjižico Sočutno postavljanje mej? Prejmete jo s klikom na gumb ♥